Delovni obisk: 01. 04. 2014 - 01. 05. 2014

Bivanje v ljubljanskem avtonomnem kulturnem centru Metelkova mesto – sodelovanje z galerijo Srečišče (KUD Sestava) v hostlu Celica in ateljejem Azil (KUD Mreža in Julij Borštnik) – me je kot rezidenčno umetnico obogatilo z najrazličnejšimi izkušnjami in me navdihnilo na različne načine. Spoznala sem veliko Metelkovcev, ki so z mano delili izkušnje, ki jih imajo s tem edinstvenim prostorom, in mi povedali več o tem, kako se na različne načine vključujejo vanj. Še posebej zato, ker sem bila nastanjena v lepem in udobnem ateljeju Azil v samem središču Metelkove, sem lahko doživela celotno paleto vsakodnevnega življenja v »zaodrju« Metelkove.

»SKOZI MOJA OKNA / MOJE OČI«, video projekcija
Poleg sodelovanja s slovensko umetnico Katjo Oblak sem se ukvarjala s svojim dojemanjem Metelkove, pomemben del katerega je začel postajati tudi atelje Azil. To je spodbudilo nastanek podobe in termina »vmesnega prostora« (Zwischenraum), ki tvori konceptualno ozadje mojega lastnega dela in je tudi pomemben element umetniškega dela “Lipa 08-31”, nastalega v sodelovanju s Katjo Oblak.

Ker se atelje Azil nahaja v neposredni bližini Muzeja sodobne umetnosti Metelkova (+MSUM), pogled skozi njegovo okno omogoča vsakodnevno vizualno povezovanje s tem “vmesnim prostorom”, srečevanje, kakor tudi mejo med različnimi izvedbami arhitekture in mestne (infra-) strukture, ki so rezultat različnih socio-kulturnih in političnih izvorov tako imenovane “subkulture” (Metelkova mesto) in “visoke kulture” (npr. +MSUM kot del muzejske ploščadi). Hkrati pa ti prostori, strukture in načini obnašanja, ki z različnim videzom tu obstajajo eden poleg drugega, izvirajo iz skupne zgodovine, saj so bili del velike vojašnice, katere sledi so še vedno vidne na obeh straneh.

Po mojem dojemanju je pomembna lastnost “vmesnega prostora” to, da implicira podobo praznine in se zato izmika natančnim definicijam – značilnost, ki jo dojemam kot nekaj, kar javnim mestnim strukturam manjka. Poleg stalne prisotnosti reklam, propagande in prisiljenega potrošništva se zdi, da o tem, kako naj bi ljudje uporabljali javne prostore, večinoma odloča mestni svet. Zato lahko “vmesni prostor” omogoči kritičen pristop do politično in ekonomsko motiviranih dejanj uporabe javnega prostora. Po mojem mnenju je Metelkova eden najbolj živih primerov takega potenciala “vmesnega prostora”.

V ateljeju in zunaj njega sem začela eksperimentirati z različnimi performativnimi intervencijami, vendar s svojim telesom in tako, da sem namesto telesa uporabila ustrezne pripomočke, kot so ogledalo (podnevi), bakla (ponoči) ali velik mobilen metelkovski stolp. Te male eksperimente je mogoče razumeti, kakor da začasno razširjajo Metelkovo, posegajo v obstoječe strukture in jih uporabljajo, npr. z dejanskim premikanjem objektov. Vendar sem se v prvi vrsti osredotočala na “vmesni prostor” ateljeja in njegove okolice nasproti njega (+MSUM), tako da sem muzejsko fasado uporabila za bolj nematerialne intervencije – kot projekcijsko platno za svoje videe, ki je dobesedno reflektiralo moje dojemanje in vključenost mojega okolja.
Video delo “SKOZI MOJA OKNA / MOJE OČI obsega vse posnete intervencije in sem ga 24. aprila 2014 predstavila na fasadi muzeja +MSUM na Metelkovi.