Atelje Azil objavlja seznam rezidentk in rezidentov v 2020   

V tekočem letu se bodo zvrstili naslednji:

Seijiro Murayama (tolkalist, Japonska), Brad Downey (vizualni/ulični umetnik, ZDA), Carlo Galli (vizualni/ulični umetnik, Italija), Nolan Lem (novi mediji, instalacije, zvok umetnik, ZDA), Dušan Savić (vizualni umetnik, Srbija), Martin Voorbij (pripovedovalec zgodb/zbiratelj, Nizozemska), Christine Schörkhuber (intermedijska umetnica, Avstrija), Noid (čelist, skladatelj, zvočni umetnik, improvizator, Avstrija) in Katrin Kadelke (ilustratorka, Nova Zelandija).

Rezidenca Nolana Lema je del sodelovanja z Društvom Ljudmila in Galerijo Alkatraz, Dušan Savić in Martin Voorbij pa prihajata na povabilo Foruma Ljubljana.

François Donato: “Način, kako zaznavamo zvoke v prostoru, je še posebej smiseln za poslušalca”   

– Z Golnaz Behrouznia ste preživeli mesec dni v Ljubljani. Vaše bivanje je bilo zelo intenzivno in so ga zaposlovali razni projekti in sodelovanje z različnimi lokalnimi umetniškimi organizacijami. Kakšne izkušnje sta pridobila z delom v Sloveniji v zadnjih štirih tednih?

François Donato: “V Ljubljani sva se imela zelo lepo, veliko sva delala, a sva tudi uživala v utripu mesta in prijaznosti ter odprtosti ljudi, še posebej organizatorjev. Prijetno je bilo deliti trenutke v preprostem in prijateljskem vzdušju. Zelo so naju podprli člani Lighting Gverile in Kuda Mreža; skupaj smo uredili tako tehnične kot umetniške plati najine instalacije in performansa. Bivanje na Metelkovi je bila dobra izkušnja, saj gre za inspirativen prostor na več nivojih: tam delujejo ustvarjalni ljudje, poseben je že prostor sam, v prostorih Metelkove se dogajajo različne prireditve, pestra pa je tudi populacija, ki jih obiskuje.”

– Avdio-vizualni performans ElectroAnima Experiment, ki si ga izvedel skupaj z vizualno umetnico Golnaz Behrouznia v Kinu Šiška, je bil eden najbolj spektakularnih dogodkov, kar sem jih kdaj videl. Kakšna konceptualna ideja se skriva za njim? Kako so avdio in vizualni elementi med seboj konceptualno in tehnično povezani in kako se odzivajo drug na drugega?

François Donato: “Začetni projekt performansa je zasnovala Golnaz Behrouznia kot potovanje v zgodovino živega. Bilo je poleti 2017, po končanem projektu Lumina Fiction #2, ki je interaktivna instalacija. V osnovi je glavni koncept raziskovanje različnih etap in razvoja snovi, od začetnega pojava svetlobe, ki se poraja iz praznine, do kompleksne organizacije živih organskih bitij. Skupaj sva izdelala koncept in poskusila zaobjeti njegove različne aspekte, najprej v scenariju, da bi dogodku dala strukturo performansa in nato v vizualni in zvočni domeni, kjer je vsak od naju ustvarjal ustrezne specifične elemente za posamezne odlomke. Želela sva ustvariti tudi resnično povezavo med nama v času dogodka, ne le zaradi povezanosti v skupnem izvajanju, marveč kot fizično povezavo, ki lahko daje konkretne interakcije med slikami in zvoki. Ti pa temeljijo na najinih gestah in možnostih, ki jih ustvarjava s skupnim improviziranjem. Najina računalnika sta povezana z avdio kanalom, ki ga lahko odpirava in modulirava glede na posamezni del dogodka. Ustvarja posebne učinke na podobe in predstavlja tretjo dimenzijo projekta. A gre tudi za neke vrste distanco med podobami in zvokom. V glavnem iščeva sinhronizacijo med nama, da bi lahko sledila načrtovanemu scenariju, a vsak od najinih medijev ima tudi sam opravka s časom. To pomeni, da se morajo nekatere zvočne strukture ali glasbeni nameni pojaviti, razvijati in izginiti v specifičnem času in enako velja za vizualno. Vsak hrani drugega, a obdrži relativno neodvisnost. Seveda imava nekaj zelo natančnih znakov, ki sprožajo spremembe za oba. A nisva želela napisati povsem fiksnega dela. Golnaz izvaja vizualne podobe in učinki, ki jih izzove, se ob vsaki izvedbi spremenijo. Enako velja tudi zame in za zvoke.”

François Donato in Golnaz Behrouznia pred Studiom za Azil. “Želela sva ustvariti resnično povezavo med nama v času dogodka, ne le zaradi povezanosti v skupnem izvajanju, marveč kot fizično povezavo, ki lahko daje konkretne interakcije med slikami in zvoki. Ti pa temeljijo na najinih gestah in možnostih, ki jih ustvarjava s skupnim improviziranjem.” Foto: Nataša Serec

– V drugem delu večera v Kinu Šiška ste predstavili skladbe petih sodobnih ustvarjalcev. Po kakšnih metodah in kriterijih ste opravili njihovo selekcijo, realizacijo in predstavitev?

François Donato: “Ko sem pričel s projektom v Ljubljani, mi je bilo jasno, da mora biti na nek način povezan z lokalno sceno. Ni šlo le za najin performans in instalacijo! Ker imam v Ljubljani dobro prijateljico, Marino Žlender, ki je nadarjena glasbena kritičarka in zelo dobro ve, kaj se v umetniškem pomenu dogaja v mestu, sem z njeno pomočjo stopil v kontakt z Mauriciem Valdesom San Emeteriom, mehiškim skladateljem in kitaristom, ki tudi živi v Ljubljani. Vsi trije smo se večkrat dobili na pogovoru in v Ljubljano sem prišel februarja in novembra 2018, da bi izmenjali ideje in prišli do pravih imen. Želel sem organizirati akuzmatični koncert in na program sem hotel uvrstiti tudi skladateljice, tako da sem končno izbral Bojano Šaljič in Nino Dragičević, pa seveda skladbo Mauricia Valdesa. Imel sem namen predstaviti tudi francoskega skladatelja, dobrega prijatelja, s katerim sem uresničil različne projekte. Ime mu je Hervé Birolini in je ekspert za multikanalne kompozicije. Na glasbenem nivoju je bilo zame pomembno, da predstavim različne umetniške pristope. Nisem si želel opredeliti posebne teme koncerta, marveč v glavnem poudariti raznolikost akuzmatične glasbene produkcije na mednarodnem nivoju. To velja tudi za prostorske dimenzije skladb. Hervéjeva in moja skladba sta deli 5.1, napisani za tipično zvočno okolje, Bojanina skladba pa je štirikanalna. Te skladbe zahtevajo predvsem prilagoditev distribucije kanalov tako, da ustrezajo razporeditvi zvočnikov po prizorišču in potem prilagoditvi ravni različnih kanalov, da »sledijo« globalnemu ravnovesju in ga spremljajo. Mauricijevo in Ninino delo sta stereo skladbi, ki dovoljujeta bolj vsestranski pristop do prostora na prizorišču, saj je možno v realnem času izbirati med več kombinacijami zvočnikov; frontalnimi, stranskimi, zadnjimi in vsemi možnimi mešanji med njimi, pri tem pa slediti strukturi glasbe.”

– Bojana Šaljič in Nina Dragičević sta med najbolj opaznimi slovenskimi skladateljicami. Kako ste prišli do njunih del? Sta sami predlagali, katero delo naj bo predvajano, ali ste vi izbrali katero od skladb?

François Donato: “Kot sem že povedal, sta mi svetovala Marina Žlender in Mauricio Valdes San Emeterio. Rekla sta mi, naj kontaktiram Bojano in Nino. Pojasnil sem jima projekt v globalu in predlagal sodelovanje z njunimi akuzmatičnimi deli. Pred tem sem poslušal nekaj dostopnih posnetkov na internetu, saj prej njunega dela nisem poznal. Resnično sem bil vesel, da sem odkril njuno ustvarjanje in ju predstavil publiki. Predlagali sta mi, naj izberem med več deli in glede na glasbeni interes vsake posebej sem tudi spoštoval kriterij dolžine dela, da bi oblikoval uravnotežen program. Ker ju nisem mogel povabiti k temu, da bi svoji skladbi izvajali na akuzmonijumu, ki smo ga postavili na prizorišču, sem z velikim veseljem skladbi izvajal sam.”

Akuzmatični koncerti so znani iz srede petdesetih let in so bili prvotno povezani z musique concrète, a so še vedno redka izkušnja v Sloveniji – še posebej kot nasprotje rednim izvajanjem v živo. Kakšni so najbolj idealni pogoji za predstavljanje akuzmatične glasbe?

François Donato: “To je zelo težko vprašanje, kajti če pogledamo bolj natančno, ne gre za običajen format. In rekel bi, da ne govorimo o posameznih formatih, marveč o različnih možnih formatih. V osnovi je princip ta, da postavimo več zvočnikov okoli publike, podobno kot v kinu, in tako lahko predvajamo zvočni zapis, ki nas obdaja. Tako da imate lahko glede na število zvočnikov na voljo preprosto 8 neodvisnih kanalov, kot smo jih uporabili v Kinu Šiška (to je: dva frontalna levo-desno, en cetralno frontalen, dva stranska levo-desno in dva zadnja levo-desno, pa tudi nizkotonec za nizke frekvence) ali pa zelo kompleksen sistem s 64 zvočniki, v glavnem z neodvisnimi kanali, razporejenimi okrog, nad in pod publiko, če to prostor dovoljuje. Seveda ni nujno, da uporabite vse kanale za eno skladbo, marveč naredite specifično izbiro, da bi poudarili glasbo, ki jo izvajate, na specifičnih zvočnikih, razporejenih na specifičnih delih prizorišča. Način, kako zaznavamo zvoke v prostoru, je še posebej smiseln za poslušalca takšnega koncerta, četudi se tega ne zaveda. Prostorske informacije pri zaznavanju zvoka so za nas ključne in nam pomagajo razumeti našo okolico. Na osnovnem nivoju nam t. im. možgani plazilca pomagajo, da določimo, ali se nam približuje nevarnost, in temu posledično prilagodimo svoje vedenje. Na umetniškem in s tem bolj sofisticiranem nivoju pa izvajamo hierarhične odnose med elementi zvoka, kajti tudi če lahko človekov slušni sistem zaznava zvoke v radiju 360°, pomeni pozicija in oblika naših ušes poleg akustičnih motenj, ki jih povzroča sama glava, boljšo zaznavo prednjih virov, kot pa tistih, ki prihajajo z ene od strani ali od zadaj. Idealno bi torej bil zvočni sistem za akuzmatično glasbo tisti s številom zvočnikov, ki dobro pokriva prostor okoli publike, z dobrimi tehničnimi specifikacijami, povezanimi z mešalno mizo, bodisi analogno ali digitalno, ta pa ponuja posamezen neodvisni izhod za vsakega od zvočnikov ali skupino zvočnikov. Prizorišče brez fiksiranih sedišč je odlično tudi zato, ker lahko organiziramo razporeditev zvočnikov natanko tako, kot želimo. Na svetu je več prizorišč, ki so specializirana za kompleksno multikanalno uprizarjanje. Z zgodovinskega stališča je začetek pomenil zvočni sistem, ki ga je oblikoval in uporabil Iannis Xenakis na svetovni razstavi v Bruslju, leta 1958. Tudi Karlheinz Stockhausen je bil pionir na tem področju, med drugim s kroglo, opremljeno z zvočniki, ki jo je uporabil na svetovni razstavi v Osaki leta 1970. A pravi začetek zvočnega oprostorjenja v realnem času pomeni leto 1951, oz. koncert pravkar rojene musique concrète ali konkretne glasbe.”

François Donato: “Bil sem dobrodošel v studijih GRMa za profesionalno izobraževanje na področju digitalnega zvoka in… obdržali so me 16 let. Sprva sem bil asistent v studiu in sem pomagal gostujočim skladateljem pri rokovanju s studijsko tehnologijo in pri uresničevanju njihovih del.” Foto: Golnaz Behrouznia

– GRM (Groupe de Recherches Musicales ali Skupina za glasbene raziskave) je veliko doprinesla h glasbi, od konkretne glasbe do akuzmatične glasbe. Tesno ste povezani s tem legendarnim francoskim studiom in raziskovalno inštitucijo. Kako ste se vključili v njihovo dejavnost in katere odgovornosti ste prevzeli pri delu te organizacije?

François Donato: “Konkretno glasbo sem odkril v času svojega kaotičnega glasbenega študija v osemdesetih letih in bilo je očitno, da je to smer, ki sem ji moral slediti. Vedno bolj sem se orientiral v učenje in izvajanje, da bi izboljšal svoje sposobnosti. V tistem času je bil studio zelo drag, kajti magnetofoni, mešalne mize in dobri zvočniki so veliko stali. Tako je obstajalo le nekaj prostorov, v katerih bi lahko delal. In kot veste, je Francija zelo centralizirana dežela, tako da sem se kot na jugo-zahodu živeči umetnik (regija, ki je odlična za uživanje življenja, a je bila v tistem času mrtev rokav za eksperimentalne umetnosti) želel nastaniti v Parizu, da bi se hranil s tamkajšnjim intenzivnim umetniškim življenjem. Zato sem si zadal preprost cilj: preselil se bom v Pariz in se na vsak način povezal z GRMom. To se je končno zgodilo leto zatem, ko sem prejel nagrado za kompozicijo. Podelila mi jo je žirija, ki ji je predsedoval tedanji direktor GRMa, François Bayle. Tako sem bil dobrodošel v studijih GRMa za profesionalno izobraževanje na področju digitalnega zvoka in… obdržali so me 16 let. Sprva sem bil asistent v studiu in sem pomagal gostujočim skladateljem pri rokovanju s studijsko tehnologijo in pri uresničevanju njihovih del. Zame je bilo zelo informativno, bolj kot študij na konservatoriju. In z razvojem GRMa samega sem postal odgovoren za globalno glasbeno produkcijo ter sem urejal delo v studiju in organiziral druge dogodke, skupaj z ostalimi asistenti. Odšel sem leta 2005, saj sem hotel živeti drugačne izkušnje, z drugimi ljudmi in v drugih krajih. In tako sem se preselil v Toulouse. Ter tam srečal Golnaz Behrouznia tri leta kasneje.”

– Ne moreva zaključiti pogovora, ne da bi te vprašal kako si se počutil v Studiju Azil KUDa Mreža? Vedno vibrirajoče okolje Metelkove z vsemi prizorišči, galerijami, organizacijami, umetniki, aktivisti, obiskovalci in turisti doprinaša k stimulirajočemu in zelo navdihujočemu ustvarjalnemu okolju, a bivanje na Metelkovi zahteva tudi določeno mero potrpljenja. Če povem preprosto: ali priporočaš Studio Azil umetnikom, ki se ukvarjajo z zvokom?

François Donato: “Povsem! Kot sem povedal na začetku tega pogovora, je bilo bivanje na Metelkovi res živahno. Upam, da se bom lahko še kdaj vrnil z novim projektom. Kot zvočni umetnik moram od časa do časa imeti miren prostor, da lahko pozorno poslušam, kaj delam, preko dobrih zvočnikov. A učinkovito lahko delam tudi s slušalkami. In, mimogrede, prostor je v glavnem hrupen zvečer, zaradi koncertov in zabav na okoliških prizoriščih. Dvosobno stanovanje pa je prav dobro izolirano in prijetno se je spustili na prizorišče ter uživati živahno atmosfero Metelkove, si privoščiti oddih. Tako da je moje sporočilo KUDu Mreža naslednje: imam zamisel za novo multikanalno kompozicijo, ki bi vas morda zanimala, kaj pravite…”

Popoldanski dogodek v Ateljeju Azil: Seijiro Murayama tolkalski solo   

Tolkalec Seijiro Murayama se je rodil leta 1957 v Nagasakiju na Japonskem. Leta 1972 je začel izvajati improvizirano glasbo pod vplivom Vinka Globokarja in muzikologa Fumia Koizumija. Ko se je leta 1999 preselil v Pariz je začel plodna sodelovanja na področju sodobnega plesa, gledališča in performansa. Nastala so partnerstva s glasbeniki, kot so: Michel Doneda, Jean-Luc Guionnet, Éric Cordier, Lionel Marchetti in Mattin – med mnogimi drugimi. Po več kot desetletju bivanja v Evropi se je leta 2013 preselil nazaj na Japonsko, od takrat se občasno vrača v Evropo.

Njegov umetniški princip je vztrajanje na ideji o pluralnih ali interdisciplinarnih odnosih med glasbo in drugimi umetniškimi disciplinami: ples, video, slike, fotografije, literatura itd, zato sodeluje z mnogimi glasbeniki, skladatelji in zvočnimi umetniki . Improvizacija je zanj vedno v ospredju tudi, če ni njegov umetniški cilj. Njegov pristop temelji na pozornosti do prostora in kraja, energije publike ter do kakovosti in doživljanja tišine na različnih ravneh.

Seijiro Murayama je v zadnjem desetletju večkrat obiskal eno izmed svojih najbolj priljubljenih začasnih rezidenc – Atelje Azil. Ob zaključku dvotedenske rezidence, bo 13. januarja v soboto, ob 17. uri izvedel solistični nastop. Zaradi omejene kapacitete prostora lahko povabimo zgolj 15 ljudi, zato nam, prosim sporočite na e-mail: info.kudmreza@gmail.com, če se želite udeležiti koncerta.

Poleg Seijira Murayame bomo letos v Ateljeju Azil gostili kar nekaj daljših rezidenc. Aprila prihaja južnokorejski improvizator in skladatelj akustične, elektronske in elektroakustične koncertne glasbe ter intermedijski umetnik,Hunjoo Jung. Maja bomo gostili ilustratorko Katrin Kadelke in razvijalca internetnih aplikacij ter novelista Maria Sieberta iz Nove Zelendije, Septembra prihaja stripovski umetnik Vincent Pernollet, član razvpitega francoskega kolektiva Le Dernier Cri, novembra pagostimo finska ilustratorka in grafičarko Ullo Aatinen.

Sobota, 13. 1. 2018, ob 17.00 – Atelje Azil, Ljubljana

X