V  Gesamtkunstwerk Metelkova se osredotočamo na umetniške posege v javni prostor znotraj Metelkove in njeni bližnji okolici. Več kot 150 javnih likovnih intervencij predvsem lokalnih umetnic_kov tvori Celostno umetnino Metelkova, ki nastaja od leta 2004. Vizualna podoba Metelkova mesta se razvija po načelu »work-in-progress«. Namenoma nikoli dokončna zunanja podoba Metelkova mesta nudi rednim uporabnicam_kom in  obiskovalkam_cem,  v Sloveniji še nikoli videno javno umetnost, ki ni tržno naravnana ali urbano načrtovana ampak nastaja iz ustvarjalnih pobud umetniške in rokodelske skupnosti Metelkove.

»Metelkovski slog« zaznamuje likovna reciklaža, ki goji zavest, da umetniški posegi v prostor niso omejeni le na polje likovnega, ampak upoštevajo širše družbeno okolje. Na pročeljih stavb in trgih je prisotna javna umetnost, kar deloma Metelkovo mesto ohranja pred uničujočimi silami kapitala in umirja procese gentrifikacije. Posebnost Celotne umetnine Metelkova je tudi njena funkcionalna uporaba saj se pogosto posamične umetniške intervencije združujejo z mizami, klopmi, ozelenitvami, senčniki in tvorijo “otoke”, ki pritegnejo obiskovalce, da se na lokaciji zadržujejo in počutijo prijetno. Metelkova kot javni prostor z integracijo umetniških del ni zgolj »paša za oči« ampak hkrati sugerira zgodbo o »odprtosti«, »dostopnosti«, »participaciji«, »vključevanju« in »udeležbi skupnosti«.

· Saša Nabergoj – Celostna umetnina Metelkova mesto in njeni mojstri
· Jovita Pristovšek – Urbani likovni projekti skozi teoretično optiko sprememb prostora
· Anna Ehrlemark / Uroš Gustinčič / Nataša Serec – Interaktivni zemljevid urbanih likovnih projektov

 

2021 | 2020 | 2019 | 2018 | 2017 | 2016 | 2015 | 2014 | 2013 | 2012 | 2011 | 2010 | 2009 | 2008 | 2007 | 2006 | 2005 | 2004

 

Avtor: Maja Pučl
Naslov dela: Labia majorka
Leto izdelave: 2021
Oblika: mural
Tehnika: akril
Velikost: 6×2 m
Lokacija: pročelje stavbe Lovci
Avtorici_ja fotografij: Maja Pučl & László Juhász

O projektu: Ko se približujemo pročelju stavbe Lovci v AKC Metelkova mesto, oko zlahka prepozna dve tradicionalni vsebini, netipični za urbano umetnost. Mural na sredini pročelja ponazarja natančno preslikan vzorec makedonskega čilima, na desni strani pa se razteza kompleksni vzorec idrijske čipke. Čilim zaznamuje sedež Makedonskega kulturnega društva Makedonija in je delo slikarke Tine Drčar, dočim se z rdečo čipko avtorica Maja Pučl pogumno sooča s kulturno stigmo menstruacije v družbi. Pri tem delu Maje Pučl se srečamo z menstrualno umetnostjo, poimenovano tudi z izrazom ‘menstrala’, ki ga je s serijo del (2000–2003) uvedla ameriška umetnica Vanessa Tiegs. Dela, ki spadajo v to gibanje, spodkopavajo in izpodbijajo predstave o menstruaciji, ki jih najdemo v medijih in popularni kulturi, odpirajo prostore upora proti normam, družbeno pričakovanim vedenjem in vlogam ter razkrivajo tisto, kar je običajno v naših družbah (namenoma) skrito. V delu Maje Pučl je odstop od norme mogoče zaznati v izboru prepoznavnega predmeta iz slovenske snovne kulturne dediščine, ki ji služi kot izhodišče preučevanja. Z idrijsko čipko je povezano tipično žensko delo, ki se odvija stran od javnega življenja in zahteva veliko mero potrpežljivosti. Na življenje naših prednic, omejeno na dom in družino, namigujejo tudi ljudska poimenovanja čipkarskih vzorcev: ‘pogačke’, ‘srčkovke’, ‘potonke’, ‘zibke’ ipd. (Mali klekljarski slovar iz žirovskih del Tončke Stanonik, ZRC, 2013). Avtorica je v kontekstu naslikala nov čipkarski vzorec, v katerem iz osrednjega dela dolgega čipkastega traku izstopa podoba velikih sramnih ustnic (labia majora). Z obeh strani jih obdaja ponavljajoč se vzorec, ki se na levi strani prekine in zato vzbuja vtis nedokončanosti murala. V resnici pa avtorica paranje čipke povezuje z nikoli končanim političnim bojem žensk, ki ponovno »para živce« in zelo boleče in krčevito zahteva reaktivacijo boja za v preteklosti izborjene pravice. Zaokrožena kompozicija ne odraža le krvave realnosti menstruacije, ki je daleč od spoliranih, estetskih, v belo čipko ovitih predstav, ampak spodbuja k radikalnemu in alternativnemu pogledu na erozijo ženskih pravic in aktualne težnje po retradicionalizaciji ženskih vlog. Poleg obdelave pereče teme se je Maja Pučl hrabro lotila tudi same izvedbe in izkoristila zidarski oder, ki so ga kot naročeno postavili krovci, ki so v tistem času prenavljali streho stavbe Lovci. Po hitrem dogovoru o uporabi zidarskega odra se je zavihtela na zgornji plato in pričela s slikanjem. Po celodnevnem delu ji je do podrtja odra ostal le še naslednji dopoldan, zato je delavcem priporočila pričetek podiranja odra na nasprotni strani stavbe in tako v miru dokončala delo. Avtorica pridaja, da je bržkone nezavedno izbrala motiv idrijske čipke tudi zato, ker je njena mama učiteljica klekljanja, mojstrica ročnih del in potrpežljivosti, zato ta mural posveča njej.

 

X