V  Gesamtkunstwerk Metelkova se osredotočamo na umetniške posege v javni prostor znotraj Metelkove in njeni bližnji okolici. Več kot 150 javnih likovnih intervencij predvsem lokalnih umetnic_kov tvori Celostno umetnino Metelkova, ki nastaja od leta 2004. Vizualna podoba Metelkova mesta se razvija po načelu »work-in-progress«. Namenoma nikoli dokončna zunanja podoba Metelkova mesta nudi rednim uporabnicam_kom in  obiskovalkam_cem,  v Sloveniji še nikoli videno javno umetnost, ki ni tržno naravnana ali urbano načrtovana ampak nastaja iz ustvarjalnih pobud umetniške in rokodelske skupnosti Metelkove.

»Metelkovski slog« zaznamuje likovna reciklaža, ki goji zavest, da umetniški posegi v prostor niso omejeni le na polje likovnega, ampak upoštevajo širše družbeno okolje. Na pročeljih stavb in trgih je prisotna javna umetnost, kar deloma Metelkovo mesto ohranja pred uničujočimi silami kapitala in umirja procese gentrifikacije. Posebnost Celotne umetnine Metelkova je tudi njena funkcionalna uporaba saj se pogosto posamične umetniške intervencije združujejo z mizami, klopmi, ozelenitvami, senčniki in tvorijo “otoke”, ki pritegnejo obiskovalce, da se na lokaciji zadržujejo in počutijo prijetno. Metelkova kot javni prostor z integracijo umetniških del ni zgolj »paša za oči« ampak hkrati sugerira zgodbo o »odprtosti«, »dostopnosti«, »participaciji«, »vključevanju« in »udeležbi skupnosti«.

· Saša Nabergoj – Celostna umetnina Metelkova mesto in njeni mojstri
· Jovita Pristovšek – Urbani likovni projekti skozi teoretično optiko sprememb prostora
· Anna Ehrlemark / Uroš Gustinčič / Nataša Serec – Interaktivni zemljevid urbanih likovnih projektov

 

2021 | 2020 | 2019 | 2018 | 2017 | 2016 | 2015 | 2014 | 2013 | 2012 | 2011 | 2010 | 2009 | 2008 | 2007 | 2006 | 2005 | 2004

 

Avtor: Maja Pučl
Naslov dela: Labia majorka
Leto izdelave: 2021
Oblika: mural
Tehnika: akril
Velikost: 6×2 m
Lokacija: pročelje stavbe Lovci
Avtorici_ja fotografij: Maja Pučl & László Juhász

Ko se približujemo pročelju stavbe Lovci v AKC Metelkova mesto, oko zlahka prepozna dve tradicionalni vsebini, netipični za urbano umetnost. Mural na sredini pročelja ponazarja natančno preslikan vzorec makedonskega čilima, na desni strani pa se razteza kompleksni vzorec idrijske čipke. Čilim zaznamuje sedež Makedonskega kulturnega društva Makedonija in je delo slikarke Tine Drčar, dočim se z rdečo čipko avtorica Maja Pučl pogumno sooča s kulturno stigmo menstruacije v družbi. Pri tem delu se Maja Pučl posredno navezuje na menstrualno umetnost, poimenovano tudi z izrazom ‘menstrala’, ki ga je s serijo del (2000–2003) uvedla ameriška umetnica Vanessa Tiegs. Dela, ki spadajo v to gibanje, spodkopavajo in izpodbijajo predstave o menstruaciji, ki jih najdemo v medijih in popularni kulturi, odpirajo prostore upora proti normam, družbeno pričakovanim vedenjem in vlogam ter razkrivajo tisto, kar je običajno v naših družbah (namenoma) skrito. V delu Maje Pučl je odstop od norme mogoče zaznati v spremembi pomena prepoznavnega predmeta iz slovenske snovne kulturne dediščine, ki ji služi kot izhodišče preučevanja. Z idrijsko čipko je povezano tipično žensko delo, ki se odvija stran od javnega življenja in zahteva veliko mero potrpežljivosti. Na življenje naših prednic, omejeno na dom in družino, namigujejo tudi ljudska poimenovanja čipkarskih vzorcev: ‘pogačke’, ‘srčkovke’, ‘potonke’, ‘zibke’ ipd. (Mali klekljarski slovar iz žirovskih del Tončke Stanonik, ZRC, 2013). Avtorica je v kontekstu naslikala nov čipkarski vzorec, v katerem iz osrednjega dela dolgega čipkastega traku izstopa podoba velikih sramnih ustnic (labia majora). Z obeh strani jih obdaja ponavljajoč se vzorec, ki se na levi strani prekine in zato vzbuja vtis nedokončanosti murala. V resnici pa avtorica paranje čipke povezuje z nikoli končanim političnim bojem žensk, ki ponovno »para živce« in zelo boleče in krčevito zahteva reaktivacijo boja za v preteklosti izborjene pravice. Zaokrožena kompozicija ne odraža le krvave realnosti menstruacije, ki je daleč od spoliranih, estetskih, v belo čipko ovitih predstav, ampak z rdečo vulvo, kot simbolom opolnomočenja, spodbuja k radikalnemu in alternativnemu pogledu na erozijo ženskih pravic in aktualne težnje po retradicionalizaciji ženskih vlog. Poleg obdelave pereče teme se je Maja Pučl hrabro lotila tudi same izvedbe in izkoristila zidarski oder, ki so ga kot naročeno postavili krovci, ki so v tistem času prenavljali streho stavbe Lovci. Po hitrem dogovoru o uporabi zidarskega odra se je zavihtela na zgornji plato in pričela s slikanjem. Po celodnevnem delu ji je do podrtja odra ostal le še naslednji dopoldan, zato je delavcem priporočila pričetek podiranja odra na nasprotni strani stavbe in tako v miru dokončala delo. Avtorica pridaja, da je bržkone nezavedno izbrala motiv idrijske čipke tudi zato, ker je njena mama učiteljica klekljanja, mojstrica ročnih del in potrpežljivosti, zato ta mural posveča njej.

Author: Maja Pučl
Title: Labia Majorka
Year of production: 2021
Art type: mural
Technique: acrylic
Size: 6 × 2 m
Location: front of the Lovci building
Photos by: Maja Pučl & László Juhász

As we approach the façade of the Hunters building in ACC Metelkova mesto, the eye easily recognizes two traditional contents, atypical of urban art. The mural in the middle of the façade illustrates a precisely copied pattern of Macedonian cilim carpet, while on the right side there is a complex pattern of Idrija lace. The cilim marks the seat of the Macedonian Cultural Society Makedonija and is the work of painter Tina Drčar, whereas with red lace the author Maja Pučl bravely faces cultural stigma of menstruation in society. With this work, Maja Pučl indirectly refers to menstrual art, also called ‘menstrala’, introduced by an American artist Vanessa Tiegs with a series of works (2000—2003). The works belonging to this movement challenge and undermine the notions of menstruation found in the media and popular culture, open spaces of resistance to norms, socially expected behaviours and roles, and reveal what is usually (intentionally) hidden in our societies. In Maja Pučl’s work, the deviation from the norm can be seen in altered meaning of recognizable object from Slovene material cultural heritage, which serves as a starting point for her research. Idrija lace is associated with typical woman’s work, taking place away from the public life and requiring a great deal of patience. The life of our ancestors, limited to home and family, is also hinted at with the folk names of lace patters: ‘cakes’, ‘hearts’, ‘sinkers’, ‘cradles’ etc. (Small lace dictionary from the Žirje works of Tončka Stanonik, ZRC, 2013). In the context, the author painted a new lace pattern, in which the image of large labia (labia majora) stands out from the central part of the long lace ribbon. On both sides they are surrounded by a repetitive pattern, which breaks on the left side, and thus gives an impression of an incomplete mural. As a matter of fact, the author connects the lace-breaking with the never-ending political struggle of women, which again ‘breaks nerves’ and very painfully and convulsively demands the reactivation of the struggle for rights won in the past. The rounded composition not only reflects the bloody reality of menstruation, which is far from polished, aesthetic, white lace-wrapped notions, but with a red vulva, as a symbol of empowerment, also encourages radical and alternative view of the erosion of women’s rights and current tendencies towards the retraditionalization of women’s roles. In addition to dealing with the topical issue, Maja Pučl bravely undertook the execution itself, and took advantage of the masonry scaffold, which was — just what the doctor ordered — set up by the tilers who were renovating the roof of the building Hunters at the time. After a quick agreement about the use of the scaffolding, she swung to the upper level and started painting. After a full day of work, she was left with only the next morning until the demolition of the stage, so she recommended that the workers start demolishing the stage on the opposite side of the building, and so finished the work in peace. The author adds that she probably unconsciously chose the motif of Idrija lace also because her mother is a teacher of lacemaking, a master of handicraft and patience, so she dedicates this mural to her.

 

X